Ne po nogometu, ampak po srcih
Šport ima neverjetno moč združevanja ljudi, a česar takega, kar smo videli leta 1995 v finalu svetovnega prvenstva v ragbiju, nismo videli ne prej ne pozneje.
Fotografije in slike, ki so obkrožile svet se lahko primerjajo le s tistimi iz leta 1936, ko so v Berlinu potekale olimpijske igre, nacistični režim pa je moral prisostvovati zanikanju teze o večvrednosti tako imenovane "arijske" rase. Jesse Owens je v šprinterskih disciplinah in skoku v daljavo nemške tekmovalce premagal kot za šalo, in če so slednji to znali sprejeti – nekateri so z Owensom stike ohranili tudi med in po koncu 2. svetovne vojne – se politiki oziroma nacistični vrh s tem nikakor ni mogel sprijazniti. Pravzaprav nič nepričakovanega, šport in športniki so marsikdaj bili odgovorni za to, da je "padel" marsikateri predsodek.
A vrnimo se na Ellis Park v letu 1995. Nelson Mandela je v dresu "springbokov"(gre za vrsto antilope, južnoafriška ragbi reprezentanca pa se imenuje ravno po tej živali) stopil na igrišče in nekoč najbolj kruto razdeljena država je bila poenotena. Francois Pienaar, kapetan reprezentance v ragbiju – mimogrede, bil je belec –, je na novinarsko vprašanje, kako se počuti, ko za njim stoji 62.000 navijačev, odgovoril: "Za nami ni stalo 62.000 navijačev, ampak 43 milijonov Južnoafričanov." Dejanje, ko Pienaar iz rok Mandele – slednji je iz zapora bil izpuščen februarja leta 1990 – prejema lovoriko Williama Webba Ellisa je zabeležilo nešteto fotografskih objektivov in kamer, mnoge so ujele tudi izraz na Pienaarjevem obrazu. Izraz globokega spoštovanja, obžalovanja, kesanja, do vsega, kar je v 27 letih preživetih v zaporu moral preživeti Mandela. Ob tem morda le še to, decembra lani je v kinematografih v ZDA, Kanadi in Južni Afriki premiero doživel film Invictus, ki skozi režijsko oko Clinta Eastwooda pripoveduje zgodbo o Mandeli, ki ga zaigra Morgan Freeman in Pienaarju, ki ga upodobi Matt Damon. V Sloveniji bo film na velikih platnih prvič možno videti 25. februarja.
"Nekaj se je spremenilo, v nas se je nekaj premaknilo. Uvideli smo, da je možno, da smo na isti strani, da je možno, da postanemo en narod," je ob dogodkih, ko je šport združil "mavrični narod" dejal južnoafriški nadškof Desmond Tutu. Jasno je postalo, da stvari nikoli več ne bo takšne kot so bile. A če se je leta 1995 država spreminjala tako, da je vsak to lahko videl na lastne oči, pa se je tempo spreminjanja od takrat precej upočasnil. Po bolečini in vznemirjenosti zaradi novega rojstva se je mlada demokracija znašla v obdobju odraščanja. Z vsemi nevarnosti in čermi, ki pretijo tipičnemu adolescentu. Rezultati raziskave, ki so bili objavljeni decembra 2009 so zaskrbljujoči. Manj kot polovica Južnoafričanov namreč meni, da so odnosi med rasama boljši kot pred 16 leti, le eden izmed štirih ljudi na običajen dan spregovori s pripadnikom druge rase, dva od petih ljudi pa pripadnike druge rase označuje z besedno zvezo " nevredni zaupanja". In če je leta 2005 kar 86 odstotkov Južnoafričanov verjelo v srečno prihodnost za vse rase, je zdaj takšnih le 62 odstotkov.
Zatorej ni presenetljivo, da Južnoafričani upajo, da bo svetovno prvenstvo v nogometu dalo nov zagon (pre)potrebnim spremembam duha. Turnir je nekaj pozitivnih posledic že prinesel: nova in večja letališča, nove in boljše ceste, nove in udobne štadione, še bolj pomembno pa je to, da se je v in med ljudi ponovno naselil optimizem. Res je, odločitev FIFA, da organizacijo svetovnega prvenstva prvič prepusti kakšni afriški državi, je ena izmed redkih stvari, na katere je predsednik Mednarodne nogometne organizacije Sepp Blatter res lahko ponosen. Vsaj za tisti mesec bo pozornost svetovne javnosti uprta v Južno Afriko, ki se bo želela predstaviti v najboljši luči.
Leta 1995 je Mandela pokal zmagovalcem izročil v roke rojaka Pienaarja, verjetnost, da bi se kaj takega lahko zgodilo letos, je majhna. Ni nemogoče, a vendarle je precej manj verjetno, kot pa če bi Južna Afrika gostila svetovno prvenstvo v ragbiju. A prostor za pisanje zgodovine kljub vsemu je. Če bi gostitelj tekmovanje končal že po prvem delu, bi se to zgodilo prvič v zgodovini tega tekmovanja. Tega si seveda nihče ne želi, še najmanj pa seveda sedaj že skorajda 50 milijonski narod. Domačini bodo turnir začeli 11. junija proti Mehiki, ko je možno pričakovati fantastično vzdušje s tribun, izkušnje z lanskoletnega pokala konfederacij kažejo, da bo občinstvo razdeljeno približno na pol, polovica bo črnskega, polovica belskega. Mnogi bodo seveda dejali, da si črnski del populacije ne bo mogel privoščiti dragih vstopnic, dejstvo je, da bo prepad med bogatimi in revnimi v obdobju svetovnega prvenstva zelo viden. Bogati bodo na poti do novih štadionov morali peljati mimo siromašnih predmestij, kjer ljudje prebivajo v kolibah prekritih s pločevino. Res je, da imajo domačini na voljo precejšnjo količino vstopnic po približno 15 evrov na eno, kar je še vedno sedemkrat več kot stane vstopnica za ogled lokalnega nogometnega kluba. Zato je možno pričakovati, da bodo revnejši sloji prebivalstva svetovno prvenstvo spremljali preko televizijskih sprejemnikov. Želje so seveda visoke, a obenem se bodo bali tudi najhujšega. Nosilec skupine A na lestvici FIFA sicer zaseda šele 85. mesto, njegovi nasprotniki Francija na sedmem, Mehika na 17. in Urugvaj na 20. mestu so uvrščeni precej višje. Južni Afriki se ni uspelo kvalificirati za januarski Afriški pokal narodov, na zadnjih enajstih tekmah pa je zmagala le enkrat, ko je premagala Madagaskar. Zato ni čudno, da se južnoafriški navijači že pripravljajo, da bi ob hitrem slovesu Bafane Bafane svojo podporo namenili Slonokoščeni obali ali Gani, reprezentancama, ki imata realne možnosti, da postaneta prvi afriški ekipi, ki bi se uvrstili v polfinale svetovnega prvenstva. A raje ne prehitevajmo dogodkov, pojdimo lepo po vrsti. Gostitelji bodo zagotovo imeli najbučnejšo podporo s tribun, ki je sadove obrodila tudi na pokalu konfederacij, ko so Južnoafričani prišli do polfinala. Resnici na ljubo na igrišču takrat nismo videli kakšnih presežkov, a prodorni zvoki vuvuzel so takrat že zmedli evropske prvake Špance, morda bi se kot koristno "orožje" lahko izkazale tudi na svetovnem prvenstvu. FIFA zaenkrat še ni popustila pritiskom naj prepove inštrument, a če bo med samim prvenstvom šlo kaj po zlu, bi lahko prišlo tudi do tega. V prid domačinov pa pogojno lahko prištejemo tudi prizorišče njihovega zadnjega obračuna v skupini A proti Francozom. Bloemfontein je domovanje najbolj gorečih navijačev v Južni Afriki, zato bo štadion dobesedno vrel od navdušenja in pričakovanja. Če se domačinom uspe uvrstiti naprej, pa se bodo južnoafriške ulice zagotovo spremenile v en velik prostor za zabavo.
A ne glede na vse, na dosežek domačinov, za nekatere skromnejše je to, da je Južna Afrika imela to čast, čast organizirati takšen spektakel, dovolj velika nagrada. Leta 2004 sta Tutu in Mandela odpotovala v Zürich na sedež FIFA, kjer sta tiste, ki so odločali o prizorišču svetovnega prvenstva, poskušala prepričati, da si Afrika zasluži to tekmovanje. Mandela, Nobelov nagrajenec za mir, je ob tem dejal, da je šport pomembno prispeval h koncu apartheida v njegovi državi, vse pa spomnil in opomnil, da je jetnike v zloglasnem zaporu Robben Island družil prav nogomet. Ne glede na barvo kože ali politično prepričanje.
Mnogi pravijo, v čem je smisel zapravljanja stotin milijonov evrov za nove štadione, ko pa milijoni ljudi še vedno živijo v revščini in hudem pomanjkanju. Spet drugi pa pravijo, da se bo obseg tujih investicij povečal, da se bo povečalo število delovnih mest, napovedujejo razcvet turizma in težko ocenljiv porast samozavesti južnoafriškega naroda. Slednje je seveda zelo težko meriti, a njihovi učinki se bodo zagotovo poznali. "To je leto, ko bomo kot narod odprli naša vrata, srca in športnega duha svetu," je prepričan izvršni direktor organizacijskega odbora Danny Jordaan. Bomo svetovno prvenstvo ocenjevali po tem ali po športnem uspehu domače reprezentance? Južnoafričani si očitno želijo, da bi jih ocenjevali po prvem.
Aleš Kohek/Sport1
Foto: Getty Images, www.boston.com
